o metodi

Metoda

Metoda Feldenkrais temelji na principih fizike, biomehanike in temeljitega  poznavanja učenja in razvoja človeka.

Poleg genetske dediščine nas skozi vse življenje oblikuje naše okolje, tako socialno kot biološko. Skozi odraščanje prevzamemo oziroma se priučimo določenih vzorcev gibanja, obnašanja, celo razmišljanja  in čustvenih odzivov. Življenje nas oblikuje, kreirajo se navade, globoko ukoreninjene v našem živčnem sistemu in ne nujno vedno dobre in funkcionalne.

Posledica manj učinkovitih, neučinkovitih in celo škodljivih gibalnih in čustvehih vzorcev so težave v gibanju, bolečine, težave s hrbtenico, omejena gibljivost sklepov, moteni dihalni vzorci, itd.

In rekli boste, kaj mešam v se v en lonec? Čustva, gibanje, razmišljanje in ravnanje so neločljivo povezani, kar je sprva intuitivno, nato pa še empirično ugotovil iznajditelj metode, dr. Moshe Feldenkrais.

Skozi več kot 40 let razvoja svoje metode je vedno verjel in trdil, da se človek uči in razvija skozi vso življenjsko dobo in da so se naši možgani vse življenje sposobni razvijati, ustvarjati nove nevronske povezave, kar po domače pomeni, učiti se novih stvari. 

Ta sposobnost naših možganov se dandanes imenuje nevroplastičnost in v zadnjem desetletju ali nekoliko več počasi in zanesljivo prihaja v ospredje, takoimenovani “mainstream” tudi na področju medicine in sorodnih znanosti. 

Dr. Moshe Feldenkrais okoli l. 1957
©International Feldenkrais® Federation Archive

Zgodovina metode Feldenkrais

Metodo je razvil in utemeljil dr. Moshe Feldenkrais (1904 – 1984), priznan znanstvenik, fizik in inženir). Rojen je bil v takratni Rusiji. Pri 13 letih se je podal na pravo odisejado preko Evrope in odšel v takratno Palestino. Tam je prva leta preživel med pionirji in kot fizični delavec pomagal pri izgradnji Tel-Aviva, zaključil srednjo šolo in v svojih zgodnjih dvajsetih letih začel študirati na pariški Sorbonni. Pridobil si je naziv doktorja znanosti, bil tesen sodelavec Nobelovega nagrajenca Frederic Juliot-Curiea. Bil je med prvimi Evropejci, ki so pridobili črni pas v judu, soustanovitelj francoskega judo kluba ( Judo club du France) in avtor več knjig na temo juda.

V 1940-ih letih se je preselil v Anglijo in med drugo svetovno vojno opravljal znanstvene raziskave za britansko admiraliteto. V zgodnjih devetnajsto štiridesetih se je soočil z nezmožnostjo hoje, ki je bila posledica resne poškodbe kolena. Lotil se je intenzivne študije o povezavi med gibanjem telesa in čutenjem, razmišljanjem, učenjem in zdravljenjem. Ne samo, da si je povrnil zmožnost hoje, ampak je so njegova revolucionarna odkritja postala temelj metodi, ki danes nosi njegovo ime.

V 1950-ih se je vrnil v Izrael in delal kot znanstvenik na Weismannovem inštitutu. V zgodnjih 1960-ih je po več kot desetletju razvoja in preiskušanja teorij, na katerih je zgradil svojo metodo, ves svoj čas posvetil delu z ljudmi z širokim naborom težav in nezmožnosti. Med njegovimi učenci so bila tudi številna poznana imena iz sveta politike, umetnosti, glasbe, plesa kot Margaret Mead, David Ben-Gurion, Moshe Dayan, Yehudi Menuhin, Peter Brook,…

1971 leta je zaključil prvi trening za nove učitelje metode v Izraelu in začel širiti svoje znanje po svetu. V ZDA je izvedel dva treninga. Prvega s pričetkom 1975 v San Franciscu  in še enega, pet let kasneje 1980 v Amherstu (Massachusetts).

Danes je na svetu več kot 10.000 učiteljev metode Feldenkrais. Spoznanja dr. Feldenkraisa so pomemben prispevek v novem področju somatike in nadaljnje vplivajo na področja tako raznolika kot so izobraževanje, psihologija, fizio in delovna terapija, razvoj otrok, glasbena in gledališka umetnost, šport in gerontologija (veda ki z biološkega in sociološkega vidika raziskuje staranje).

Desno:
Dr. Feldenkrais med poučevanjem na treningu v San Franciscu
© International Feldenkrais® Federation Archive, Bob Knighton

Kako deluje?

Najpogostejše vprašanje, ki ga srečujem, je kaj je to kar počnem, kaj je ta metoda Fel…, Felden… nekaj? Kaj je to neka terapija, kiropraktika, masaža,…?

Nič od zgornjega pravzaprav. Kaj je tako posebnega pri lekcijah ATM (Awareness Through Movement), oziroma v slovenskem prevodu, lekcijami “ozaveščanja z gibom”, da tega ne moremo enačiti z recimo urami joge, pilatesa, razteznimi vajami. In spet kakšna je razlika med funkcinalno integracijo (FI – “Functional Integration” v izvirniku) in recimo masažo ali fizioterapijo? Lekcije ozaveščanja skozi gib in funkcionalne integracije predstavljata dva načina dela z metodo Feldenkrais. Prva je običajno skupinska, druga pa individualna oblika, a o tem nekoliko kasneje.

Resnica je,  da je to težko razložiti. Ko mi postavijo to vprašanje je moj prvi odziv najprej en globok vdih. To pa zato, ker je zadeva tako izkustvena, da jo je z besedami skoraj nemogoče opisati nekomu, ki tega še ni poskusil. Kako razložiti nekomu, ki v življenju ni spil skodelice kave, kakšen je okus kave. Vse besede tega sveta ne morejo tej osebi nadomestiti prvega požirka kave.

Ampak naj vseeno poskusim. Mislim, da je najpomembnejši pojem zavedanje in to pisan z velikimi črkami in dvakrat podčrtan. Z usmerjanjem pozornosti med lekcijami povečujemo zavedanje tega kaj počnemo in kako to počnemo, manj pa je pomembno, če nekaj počnemo popolno in prav. Gibanje oziroma strukturirana gibalna zaporedja, ki jih izvajamo v različnih položajih, od ležečega do stoječega in vseh možnih vmes izvajamo počasi, pozorno in z zavedanjem. Pomembno je, da gibe izvajamo lahkotno, da so prijetni, ne silimo v bolečino, vedno naredimo manj kot smo dejansko zmožni. 

Doktrina popolnoma nasprotna principu ” brez muje se še čevelj ne obuje” in  “brez bolečine ni napredka”.  A mi ne govorimo o telovadbi, o fitnesu,…. 

Ko počnemo nekaj kar je prijetno, lahko, se počutimo varne, takrat naši možgani rečejo “olala”, tole je pa zanimivo in ker ne presegamo svojih trenutnih zmožnosti, postanejo radovedni. Z vsakim malim gibom, malimi variacijami, se začno sproščati kronična zakrčenja, ki se jih sploh ne zavedamo, poveča se gibljivost sklepov, lahkotnost gibov, sprosti se dihanje, zmanjšajo ali popolnoma izginejo mnoge kronične bolečine in še in še. Včasih so spremembe v kratkem času tako velike, da bi jih na kak drug način ne dosegel v dnevih, tednih ali še dalj. 

In to čarovnijo lahko doživimo sami pri lekcijah ozaveščanja z gibom (ATM) kjer sledimo ustnim navodilom učitelja ali pa na individualnih lekcijah ( FI), kjer  izšolan učitelj skozi dotik odkriva škodljive, manj funkcionalne vzorce gibanja in vzpodbudi učinkovitejše.